Sobotno jutro se je začelo čisto običajno. Rutina, ki me spremlja že vrsto let. Kozarec vode, skodelica čaja in po tuširanju še lonček brezkofeinske bele kave. Edina sprememba v zadnjih letih, ki sem jo dodala je mala tabletka za moj srček. Hja z leti pride tudi to. Brez kakšne posebne pozornosti sem na sebe navlekla cunje (itak jih imam zadnja leta bolj malo in se ravno ne morem preseravati). Pazim le v toliki meri, da se barve nekako skladajo, da ne hodim po svetu kot kak gusarski papagaj.
Aha pa še eno odstopanje je bilo. Nisem šla v službo, ampak sem si vzela prost dan. Dragi moji prvi november zelo rada prešpricam v tem pogledu, da obiščem grobove mojih najdražjih nekaj dni prej. Rada si vzamem bolj miren čas za obisk grobov, saj imam malo »čudno » navado. Rada se pogovarjam s predniki in ko je polno pokopališče jim ravno ne morem razlagati, kaj počnem in kaj želim.
Z mojim najdražjim sva sedla v avto in ga usmerila proti Gorenjski. ==> Cilj: očetov grob.
Prav dober je občutek, ko veš, da ti ni treba za nič skrbeti. Sin in njegovo dekle Maja sta me seznanila, da bosta skuhala kosilo in da naj bova ob treh nazaj. Verjemite mi, da sem z užitkom privolila v tak plan. Redko se namreč zgodi, da nisem v službi in da mi ni treba kuhati.
Moja tamlada dva prav prav odlično kuhata. Res sem njune kuhe deležna bolj redko, ker sta oba še na faxu ampak to soboto sta me razveselila z odločitvijo, da bo to njuno darilo za rojstni dan. Povabila bosta še nečakinjo Evo in njenega Gregorja ter Majine starše…Super! Res si človek ne more želeti še kaj več.
Na poti proti Gorenjski sem moji boljši polovici razlagala, kako sem srečna, da prideta. Eva mi je pred kratkim povedala , da je noseča . Res bo lepo videti njen trebušček. Februarja bom kar dvakrat teta, saj pričakuje tudi moj ljubljeni nečak Matej drugega otroka. Baje bodo dve punčki. Karkoli bo, samo da bo :))))
Kako čas beži. Njuno rojstvo, prvi koraki, prvi postriženi laski, rojstni dnevi, vpis na fakulteto…diploma..Lepi spomini… No pri petdesetih imam že res veliko spominov :)) Kako sem hvaležna, da sem lahko del njunih življenj.
Če bi imela možnost, bi na tako obletnico povabila več ljudi in jih pogostila, ter se jim ob taki priložnosti zahvalila, da so me sprejeli v svoje življenje…
Moja boljša polovica me potolaži: «Mica ne ženi s k srcu itak vedo, da jih imaš rada in po mojem razumejo, da pač sedaj ni čas za takšne svari.«
Res je. Ni pravi čas. V četrtek, ko sem praznovala je telefon skoraj pregorel. Tudi to je sodoben način za druženje. Ni mi najbolj všeč, a tako pač je. Vseeno se trudim, da jim ob vsaki priliki povem, da jih imam rada, saj za to da imaš rad ni potreben denar. IN neeprecenljivo je, da te ima nekdo rad.
Kako je že rekel moj ljubi svečenik Baba King:
“Starše in družine ne moremo izbrati sami. Namenjena nam je. Edino stvar, ki si jo lahko izberemo sami je naš partner in prijatelji.”
Pa še kako je to res. Ljubezni res ne moremo vsiliti nekomu. Je ali pa je ni. Preprosto kot pasulj.
Več dni po malem bom praznovala pa bo 😉 V nedeljo pride prijateljica Edina. Lepo jo bo videti.
Tašča in tast sta šla na izlet na Bled in obljubila je, da mi bo prinesla ta novo čokoladno kremšnito. Komaj čakam, da jo probam.
Čudno je le to, da mi je sestrična Tanja napisala le voščilnico, to ji ni podobno in moja draga Marjeta se mi ni javila. No nekaj dni prej se je, ampak za rojstni dan pa ne.
Tudi prijatelj Matjaž ne utegne priti ta vikend, ker ima službo in moja najboljša prijateljica Maja se tudi ni javila. Hm ima neke zadeve v službi, a bo že. Prvo naj reši svoje zadeve potem bova pa že poklepetali. Hudo mi je, da imajo prijatelji težave in tako malo časa. Če bi imela čudežno palčko…
V čudovitem sončnem dnevu sva prispela na pokopališče. Moj oče se je poslovil čisto prehitro. Res nisem od malega živela z njim in nisva imela stikov a vseeno je moj oče. Okoliščine so pripeljale tako daleč, da sem sedaj, ko ga ni, na en način več z njim kot prej. Na njegov grob se lahko povabim kar sama in ne rabim nikogar, da bi mi odprl vrata. Bil je poseben patron, a se s tem ne obremenjujem. Kar so imeli moji starši se mene ne tiče. Sem njun otrok in to je to. Lahko se le trudim, da ne bom ponavljala njunih napak in to je vse kar lahko naredim. Verjamem, da sta v danem skupnem času naredila vse kar sta najbolje znala in tu je zgodba končana. Za mene sta moj oče in mati in to je to. Vse ostalo sploh ni pomembno. Preteklost je preteklost. Jaz sem njun otrok ona dva moja starša. Dala sta mi nekaj krasnega in to je življenje. Dejstvo je, da brez niju dveh mene ne bi bilo. Kaj bom jaz naredila iz sebe… ja to je pa moja odgovornost . Pika 😉
Vidite spet ena stvar, ki se je ne da kupiti z denarjem 😉
Ne da se kupiti niti sestrine ljubezni… lahko jo imam še tako rada a dobro vem, da kar čutim jaz ne morem pričakovati, da čuti tudi ona… Življenje nas pač preizkuša in največkrat je čas tisti, ki prinese odgovore na katere si sami ne znamo odgovoriti.
Evo prižgala sem svečko in položila rože na grob… Očetu sem povedala, da sem dobro in kaj bi še rada naredila, da bo še bolje, pokadila z njim eno cigareto (rad je kadil) ter odpeketala iz pokopališča. Moj dragi me je povabil na sok ob jezero 😉
Jezero, labodi… klepet z ljubljeno osebo. Prešinilo me je, da imava tako malo takih trenutkov… ampak hvaležna sem da so…
Po soku sva se obrnila nazaj proti domu.
Danes me nihče ne pokliče po telefonu moji boljši polovici pa skoz nekaj brni. Imam nek čuden občutek, ki ga ne znam opisati. Ne vem zakaj morajo klicati, če bova točna, saj sem vedno točna, če se kaj domenimo. To moram z mojim sinom » razpucati«. Pojma nimam kaj mu je. Menda ja ne misli, da z Abrahamom postajam nezanesljiva!!! In kaj je mojemu dragemu danes?? Včasih sva znala biti tudi tiho in sva se imela lepo, danes pa skoz nekaj žlobudra in … eh pač tak dan… ljubim prav takšnega kot je… pa vseeno me nekaj preganja pa ne vem kaj… Komaj čakam, da pridem domov, ker zadnje metre pred domom govori kot navit!
Najin stari avto je le prisopihal po hribčku do domačega dovoza.
Ja kaj pa imajo sosedi, da je toliko avtomobilov?
Koliko ljudi pred našo hišo….. khm… baloni… pa saj ni res noooooooo
Kaj delata tu tašča in tast, ki naj bi bila na Bledu? Sestrične..nečak..nečakinja…Maja ..Matjaž..Veronika..Edina.. Gregor…Stane..Mihaela..…jao koliko jih jeeeeeeee!!…moji ljubi mali damici Tia in Gaja z rožami… Jao saj jih je po tamalem petdeset!! Moj sin se reži ko sneta kura!!!!!!!!!!! In ta lep nasmeh od tamlade!!!!!!!!!
Beštja a so pozabili, da jemljem zdravila za srce! Eh saj je naša Lara že pol zdravnika, pa tudi kak zdravilec je vmes…
Moje oči vidijo malo megleno a vseeno vidim te nasmejane obraze, čutim, kako mi odpovedujejo noge… Objemi poljubi… jao lahko bi se zjutraj malo bolj uredila…
Lahko si kupim kruh, plačam račune, lahko se trudim biti dober človek. Lahko imam rada svoje ljudi, a to kar se mi je dogodilo na lep sončen jesenski dan tega sama ne zmorem. Lahko bi se kopala v denarju, a z njim ne bi nikoli mogla kupiti ljubezni. Takih občutkov, ki so me objemali danes to kar sem občutila in doživela ne morejo kupiti vsi bogataši tega sveta.
Hvala dragi moji za vašo ljubezen. Hvala tudi tistim ki ste bili zadržani (Zlatko,Jasmina,Marjana…) in niste mogli z menoj doživeti teh čarobnih trenutkov a v srcu vem, da ste bili v mislih z menoj. Rada vas imam.
Mica