Danes sem stara petdeset let. Ne, prav nič me ne moti, da se staram. Nobenih travm ne doživljam, ko se pogledam v ogledalo… V njem vidim žensko s preveč kilogrami in z gubicami, ki mi jih je naredil čas. Občasno je jasno viden siv narastek na vrhu glave a tega uspešno prebarvam enkrat na mesec in problem je rešen. No ja priznati moram eno težavo. Moj včasih sijajen nasmeh je že malce škrbast. Kakšen zob bo le treba dodati… nekaj mi jih namreč manjka. Če sem natančna manjkajo mi trije zobki.
Evo pa smo pri prvi težavi…
V zdravstveno blagajno vplačujem že 32 let, od tega 28 let kot samostojni podjetnik. Moja prijazna zobozdravnica mi je sporočila, da če hočem imeti spet lep nasmešek, da se mi ne bo hrana lepila na zobe, naj le prinesem malo manj kot 1000 eur v njeno ordinacijo.
Na moje vprašanje zakaj ne plača mojih zob zdravstvo je pogledala malo čudno in mi pojasnila ,da vsega pač ne krije zdravstvo.
Šment, ja kje pa je ves moj denar, ki ga vsak mesec MORAM plačati s prispevki? Ker dragi moji, če ga ne plačam, dobim v mesecu dni domov pošto iz davčnega urada oz. še to ne. Po ta novem samo fašem blokado na banki. Ker mi taka blokada prinese še dodatne stroške sem zelo vzoren državljan in pridno plačam kar moram. Moja generacija spada še med tiste, ki so jih dresirali doma nekako tako kot nemške ovčarje :). Ubogaj in naredi tako kot ti rečemo… tudi če potem zmanjka kakšen evro za preživetje.
No pa smo tam… Za preživetje pa res ne potrebujem novih zob. Za preživetje se mora mati samohranilka pač odreči kakšnemu zobu. Da ne govorim o tem, da je potrebno biti zdrav, ker si pri petdesetih res ne morem privoščiti kakšnega bolniškega staleža, saj moram trideset delovnih dni kot samozaposlena kriti vse stroške sama…
Pred nekaj dnevi sem zbolela in znanka mi je rekla:
“Ja pa kaj se greš, s tako vročino in bolečinami pa res ne moreš delat. Zakaj ne greš na bolniško?”
Malo bedasto sem jo pogledala in ji razložila, da moram plačati prispevke, najemnino, študentski dom, elektiko itd… Ko me je ona še bolj bedasto pogledala nazaj sem ji milostno razložila, da smo samostojni podjetniki zaščitena vrsta in da država nikoli ni predvidevala da bomo kdaj bolni. Ko me je pogledala še bolj zabodeno sem ji razložila, da jaz dobim od države nadomestilo za bolniški stalež šele po mesecu in pol, do takrat pa moram plačati vse sama, da ne govorim, da mi najemnine za lokalček v katerem delam nihče ne pokrije. Torej na kratko… v ,ko sem bolna moram ustvariti cca 800 eu na mesec samo za poslovanje, da ne govorim o tem, da moram dati tudi kaj v usta, da je potrebno preskrbeti otroka in mačka.
No in ker sem se sprijaznila, da bom še za nedoločen čas brez novih zob sem se odločila, da bom rešila vsaj problem najemnine za lokal. Moja lepa petdesetletna glava se je odločila, da bom vzela kredit in se za deset let zapufala. Malo sem premetala možnosti in ugotovila, da če mi država pomaga (po toliko letih nezapufanosti je logično da bom dobila pomoč) se bo vse super izšlo.
Glavnica kredita je toliko kot najemnina in glej ga šmenta… obstaja poslovni podjetniški sklad za subvencijo kredita !!!!!!!!
Super!!!!!! Ja vse tako kaže da Evropa pomaga in da se splača biti v EU čeprav sem bila vedno v dvomih kar se tiče tega pobratenja. Moja kmečka logika je nekako vedno bila v dvomih, da nam bo bolje v tej bratovščini, saj še v stari jugi nismo zdržali.
(o tem kako nam je bilo fajn kdaj drugič)
Skratka banka mi je odobrila kredit, izpolnila sem kup papirjev.. no malo lažem.. če ne bi bilo mlajših ljudi okoli mene, ki se spoznajo na vse te razpisne zahteve, skeniranja, kopiranje, forvardiranja bi tenko piskala. Na koncu sem izpolnila in pridobila vse kar so zahtevali in bila olajšana za cca 410 eu (cenilec, ajpes bonitetna ocena). Ampak dragi moji brez muje se še čevelj ne obuje.
In potem je nastopil čas prostega teka. Čakaš, čakaš, čakaš…
Vmes se tolažiš, da itak, da bo šlo, saj so ti dali na Ajpesu bonitetno oceno SB 5!!! Lepo so napisali da imam vse obveznosti poravnane in da sem bila v preteklem letu priden in vzoren državljan!
No potem ni bilo res nič narobe s tem, da sem bila malo bolna in, da sem morala zaradi tega prodati moj stari avto, da sem vse poravnala in poštimala. Ma nič se ne pritožujem. Saj je zdravo ,da malo več hodim. Gibanje je pri teh letih zdravo. Namesto fitnesa privlečeš kakšno vrečko iz Lidla al pa Hoferja. Dopust? Ja kaj pa je to? Ma ne rabim avta da bi šla na dopust, ker itak že nekaj let nisem bila nikjer. Treba je delat ljudje božji! Ali še niste slišali za gospodarsko krizo?
Res ne rabim avta. Grem samo v službo in domov.
Ja imam pa televizijo!!! Vsak večer mi povedo, da je kriza. Vidim kako je hudo ljudem, ki so kradli in sedaj morajo reveži plačevati velike denarje za odvetnike. Vlačijo jih po sodišču in tam morajo reveži dopovedovati sodnikom in celi Sloveniji, da niso krivi. Ampak naj se potolažijo. Brez odvetnikov, brezplačno jim lahko povem, da bodo čez par let pozabljeni. V najslabšem primeru bodo nekaj mesecev ali let v zaporu na državne stroške. Nič jim ne bo treba plačati. Ko pridejo ven iz skrbno ogrevane in varovane stavbe bodo lahko odšli na vikend ob morju ali pa kakšen oddaljen miren otok. Na banki bodo dobili kartico in spet jim bo ok. Brezplačno jim lahko garantiram, da jim ne bo hudega. Ne bo jim treba prodati avta, razen če bodo hoteli novejši model.
Malo sem skrenila s poti. Hja no pri petdesetih se dogaja tudi to.
Da se vrnem na moj kredit. Končno sem dočakala odgovor.
In odgovor je:
Na podlagi Javnega razpisa za Garancije za bančne kredite s subvencijo obrestne mere se vaša vloga NE ODOBRI!
Prosila sem za dobrih 20 tisoč eur kredita in zavrnili so mi jih na podlagi računovodskih standardov.
Če po pravici povem, nimam pojma o čem govorijo.
Vem le to, da sem v tridesetih letih prvič zaprosila državo za pomoč, vem da sem bila tisoč procentov sigurna, da bom lahko odplačevala kredit, saj tako vsoto plačujem že vrsto let kot najemnino.
Tudi to vem da še nikoli nisem ostala nikomur nič dolžna.
Vem, da bi s to potezo bila ena oseba manj na listi brezposelnih.
Vem, da bi s to pomočjo omogočila sebi in otroku boljšo prihodnost .
In vem, da bom naredila vse, da sinu omogočim izobrazbo.
Vem da bi dala zadnje gate, da bo lahko spokal iz te krasne države v kakšno manj krasno .
Vem tam bo vsaj lako upal na plačilo in poln krožnik.
Dragi moji, danes veliko vem. Če bi vedela to pred leti verjemite, da ne bi bilo tega pisanja in tudi mene ne bi bilo v tej državi.
Danes imam petdeset let.
Kaj sem?
Prestara? Premlada?
Vem, da sem brez nekaj zob, s preveč kilogrami in hvala bogu z možgani, ki bodo še naprej mleli kako priti ven iz te podganje dirke. Na pošten in moralen način.
Danes imam petdeset let in čez nekaj uric grem na prvo tetovažo v življenju. Jutri bo moj vrat krasila ena lepa želvica, ki me bo opomnila vsak dan, da zmorem in znam. Če sem živela dvaintrideset let brez pomoči države jih bom še enkrat toliko.
Pa lep pozdrav
Mica